PLUTAVOST PARADIŽNIKOVIH KORENIN - PYRENOCHAETA LYCOPERSICI

Bolezenska znamenja in biologija

Bolezenska znamenja se začno močneje izražati šele v drugi polovici rastne dobe. Kmalu po sajenju lahko opazimo na koreninah rjavenje in segmentno odmiranje. Okužene korenine se obraščajo, tako da na nadzemnem delu ni videti bolezenskih znamenj. Kasnejše spremembe na koreninah nastanejo postopoma. Najprej korenine odebelijo in nato oplutenijo. Skorja okuženih korenin vzdolžno žlebičasto poka. Po oplutenelosti je oblikovanje sekundarnih korenin je zelo omejeno. Zaradi teh sprememb na koreninskem sistemu, rastline hitreje ostarijo, zmanjšan je vegetativni prirast in pridelek. Simptomi so na nadzemnem delu izrazitejši, če rastline rastejo v tleh s slabo strukturo in majhno kapaciteto za vodo. Škoda je navadno večja pri sortah z daljšo rastno dobo in tistih ki so večje ter z več etažami. Izgubo pridelka lahko nekoliko omilimo, če obolele rastline primerno zalivamo, da imajo na voljo vedno dovolj vode. Bolezen se pojavlja v rastlinjakih v katerih več let zapovrstjo gojimo paradižnik in jajčevec. Gliva se ohranja na ostankih okuženih rastlin v tleh v obliki micelija ali (mikro)sklerocijev. Bolj redko gliva oblikuje nespolna plodišča (piknidije) s trosi (piknospore). Če jih že, so le-ti lahko vir okužbe.

Varstvo

Najbolj učinkovit način za preprečevanje pojava te bolezni je širok kolobar. Če je površina močno okužena, jo lahko fizikalno (parjenje) ali kemično razkužimo, vendar moramo vedeti, da z obema načinoma ne bomo popolnoma zatrli povzročitelja. Na tržišču so na voljo tudi nekatere sorte, ki so bolj ali manj odporne proti tej bolezni.